Nisem kriv, sem samoupravljalec,
svojčas se je dedek izgovarjal,
intelekt svoj še pri tem poudarjal,
češ, edini sem gimnazijalec.
Nak, so rekli, zgolj učiteljišče
je za tabo, torej tiho bodi
in pa v našo družbo več ne hodi,
dokler šef te glavni ne poišče.
Z marš sestanek dedek je zapustil,
dokler tisti višji z maršalata
ni se ga usmilil, češ saj ata
priden bo, in šef mu je odpustil.
Z marš poslali dedka so v tujino,
da se glava mu je ohladila,
se postava dobro poredila
je za bivšo jugo-domovino.
Prej so šibre izstrelili v glavo
za spomin mu, da je manj razpravljal,
ko ubožec je samoupravljal,
mu ob žari so zapeli slavo.
Bil je dedi krivec tak dežurni,
a ga vnuk je rehabilitiral,
ko v sistemu drugem avansiral
je počasi, kot kazalci urni.
Mislil si je, ne bom kakor dedi,
ki je kriv za tisto polomijo,
mene glavnega zdaj naredijo,
radi me imajo v svoji sredi.
Pa prišel resnice je trenutek,
namočili so ga, da zaudarja
kakor da bi šlo za sekretarja,
vse drži, ne gre zgolj za občutek.
Po inerciji so se ravnali,
kot je dedi bil dežurni krivec,
naj še vnuček bo, saj tak že sivec
je, kot sliko dedka bi kazali.