Blodili so dolgo po močvirju,
tam vzdolž Save, ob litijski cesti,
kjer poplave so, nalivi česti,
kraj pa je v prestolnice preddverju.
Blodili so, mrzlično iskali,
kar so izgubili, kup denarja,
sedem so na mah kot milijonarja
jih potolkli, skratka pokončali.
Pa prišlo na dan je, da močvirske
muhe so okužene, nezdrave,
koruptivne, zgrizejo da prave
do kosti, brez častne pionirske.
Komu se uspelo bo rešiti
Iz močvirja, voda ko do grla
je blodečim z naglico prodrla,
koga jim bo treba potopiti?
Tista v črnem, ki jih zapeljala
je v močvirje pod litijsko cesto,
bi rešila se in svoje mesto
rada bi pod soncem obdržala.
Vsi so drugi, vpije, koruptivni,
ona le poštenosti je vdana,
v to močvirje črno zapeljana,
kje rešitve so prehodi skrivni?
Se po lojtri vzpenja vedno više,
da presegla bi gladino vode,
ne uspe premagati usode
ji nikakor, ki se tam ji piše.
Tista v črnem, še od lestve daljša,
olepšuje sebe, druge tunka,
ne zaveda se nasilna bunka,
da si položaja ne ozaljša.
Saj ko potopljenci zarotijo
enkrat proti njej se, črni vdovi,
šli podporni bodo vsi zidovi
z njo v globino vred samo, adijo!
