Slišal sem v bifejčku, kjer vrtijo
vedno isto glasbo Aktual-no
in kjer vse samo je virtualno,
da tam v kotu eni se smejijo.
Kaj je novega, sem fante vprašal,
saj bili so znanci moji sami,
krožil vic je tam o prvi dami,
in kako se njen je ptič obnašal.
Čevlji tudi so bili rdeči
predmet šankovske jim obravnave,
sklep, da vredni niso sploh razprave
padel na zabavi je stoječi.
Se na mestu malo je plesalo,
pravzaprav prestopalo podplate,
plošče so spreminjale obrate,
vse med zlivanjem je cepetalo.
Se zabavalo je čez zdravnike,
češ mi zdravi smo, pomoč potrebna
ni zdravniška nam in ne posebna,
se požvižgamo še na sodnike.
Kaj nas briga štrajk, ko pa smo sami
vedno v štrajku, plača pa nam teče,
kakor v javni se upravi reče,
ni ga, ki lahko bi bil nad nami.
In tako čas tekel je v bifeju,
v mestnem avtobusu, pri frizerju,
slišal kakšen vic sem o pozerju
in o kvazi-smetane miljeju.
Ko prišel domov sem, pa resnica
me v položnicah je pričakala,
kar sem slišal prej, bilo ni šala,
srh me spreletel je: konec vica.
Prim. na:
Nova24tv
