Bo najboljši konj, so obljubili
starih kljúset jim preprodajalci,
petkovi večerni poganjalci,
sliko najsvetlejšo ponudili.
Da dirkalni bo in da odrešil
svet bo, zlasti še epidemije,
da pred njo uide se, vizije
manjkalo ni, konj bo to pospešil.
Bo dirkalni, še od ptic hitrejši,
saj gre vštric z golobom pismonošo,
so razglašali, s svečano nošo
dirjal v svet bo lepši in jasnéjši.
Gledali rojaki mešetarje
petkove so, tudi če kljuséta
so imeli, je beseda sveta
zdela se, v njej zrli so denarje.
Teh bo na pretek, saj konj prinaša
zgolj, samo in čiste le dobičke,
le poslušajte vsi vrabčke ptičke,
čivkajo pričakovanja vaša.
In kupili konja so rojaki,
v žaklju bil je, kakor se prodaja
mačka, ki preveč pač ne ugaja,
saj verjeli so besedi vsaki.
Kar so si veseli izvolili,
se zgodilo je v največji meri,
konj dirkalni se jim izneveri,
čisto drugo so žival dobili.
In bilo ni zgodbe o konjičku,
ni nihče se zavihtel na konja,
se edino štirinožca vonja,
je po velikosti bliže ptičku.
Da je maček v žaklju? Nak, ne mijavka
ta žival, ki so na njej pristali
jezdeci, ki naj bi z njo divjali,
pes je, pa še ta lenuh in stavka.