Gleda zadnje čase se v predpražnik,
ki je vsak dan vse bolj na tapeti,
je raztrgan, vrag ga noče vzeti,
v breme je, težak je to prtljažnik.
Komaj vidno je ime lastnika,
S in D pa spodaj črke stare,
ki spreminjali so jih, zdaj tare
breme časa jih, ki se umika.
Čezenj mnogi prvikrat stopili
v svet iz hiše so z edino stranko,
stanovanjsko, znano staro mamko,
vsi so v hiši tej se že rodili.
Jim okrilje dalo stanovanje
te je stranke v hiši stanovanjski,
kjer pogoji so bili bivanjski
idealni za napredovanje.
In ko so predpražnik prestopili,
pot iz hiše v levo je vodila
in potem še levo bolj zavila,
redki so se kdaj nazaj vrnili.
Je ostal predpražnik ves oguljen,
ki na njem nekdanji stanovalci
čistijo si čevlje, zajedalci
v njem imajo dom, mrčes prihuljen.
Potrebujejo ga le občasno,
da prek njega status utrdijo
lasten svoj, nato pa ga pustijo
razcefraneža, kar vsem je jasno.
Da bi brcnili ga iz predverja,
nočejo, ker jim je še potreben,
da obrišejo se, ko pogreben
bo sprevod, okolica to terja.
Terja, da obutev je solidna,
ni pa mar nikomur za predpražnik,
ta izprejšnjih časov kos, nesnažnik,
krpa rdeča zgolj je še, vsem vidna.
Hiša je v celoti podrtija,
on le njeno prvo ogledalo,
tole po pravici je nastalo,
suva v kot ga vsa tovarišija.
