Kádiluk, vemó, območje sodno
v osmanski državi, tam pri Turkih,
kjer so ženske ponavadi v burki,
hitro kršenje pravil usodno.
V takem kadiluku Đorđe Crni
se rodil je, dinastije oče,
ki je danes živ nihče več noče,
ker bili pod njo se dnevi črni.
Vsakokrat na Karađorđa spomni
danes Mijo me, ki pustna šema
je vse leto, tipček, ki posnema
kadijo v maniri verolomni.
Sem oblast, kot kadije smo vedno,
se šopiri in revolver kaže,
cev pred tem od zunaj vso premaže,
da bi deloval bolj resno, zgledno.
Resno se ga jemlje le za pusta,
ko nihče ne ve, da Mijo dragi,
v kadijo se Đorđa v pozi blagi
ni našemil, ko ga gledaš v usta.
Je iz ust teh zadnjič priletela
spet neumnost, vredna pustne šeme,
Mijo, ta naš Đorđe ves poln vneme
bil je lutka kadije docela.
Mi oblast smo, se je razkoračil,
svojega sem sam šef kadiluka,
res bilo to gledati je muka,
ko se tak pajacek je junačil.
