Bobo sončni kralj Liliputancev,
ki bil čudežno je ustoličen,
je posedal čisto brezobličen,
kakor kljuse sredi lipicancev.
Spraševali so lakaji Boba,
kaj mu je, dežela da se maje,
sporočili mu, stori naj raje
kaj za nje rešitev, ta lenoba.
Nič ni hasnilo, samo posedal
je pod gabrom, nič bilo ni z Bobom,
sončni kralj igral se je z golobom,
o igračkah svojih zgolj razpredal.
Oh, že zdavnaj je nad i-jem pika.
ta nam sončni bo zakril še sonce,
v prazne bomo kmalu zrli lonce,
pošljimo že enkrat po zdravnika,
To so rekli tisti iz bližine,
ko je ves nezainteresiran
Bobo sončni, kot bi bil drogiran,
gledal v sonce le, tja gor v višine.
In poslali so po starčka Malčka,
ki je modrec liliputski prvi,
svetovanje malemu je v krvi,
ga še tam imajo vsi za palčka.
Je najmanjši namreč v tej deželi
in zato velja za pravi lumen,
vsak verjame mu, kdor le brezumen
je dovolj, žebljico so zadeli.
Ta podal kot duh se je iz groba
na obisk in Bobu bojda šepnil,
če ne bo v trenutku sam počepnil,
nadenj da poslal bo dva goloba.
Eden dvignil bo iz letargije
kralja sončnega z imenom Bobo,
drugi ustoličil bo grdobo
drugo, da spet sonce s tem posije.
Takšne okrog dvora govorice
širijo se, da je duh predgrobni
v eni zadnjih akcij svoj hudobni
zlil napoj, razgnal da z njim bo ptice.
Bil je torej to obisk visoki,
a ker vse je majhno v Liliputu,
in zahrbtnost takšna kot pri Brutu,
je pritlehnost tudi v takšni stroki.
Počakájmo, kaj bo torej z Bobom,
kaj mu Malček palček je zakuhal,
vemo pa vnaprej, hudo bo bruhal,
za pečenim jokal bo golobom.
