Kralj je neke slamnate države,
bazileus, kot bi rekli Grki,
kakor da so meteorski trki,
te izrekel vse besede prave:
»Je korupcija v tej domovini
se razpasla, vsepovsod nam vlada,
da zaupanje v državo pada,
znašli smo, oh, ljudstvo, se v temini.«
S prstom kazal bazilej na druge
je pri tem in božal s prsti ptiča
miroljubnega goloba, priča
ki naj bo te koruptivne kuge.
Je bilo že vse naelektreno
v zraku, preden bazilej povedal
to je ljudstvu, v drugo smer pogledal,
češ tam krivi so za nepošteno.
Niso se ljudje več tja ozrli,
gledali navzgor so le po zraku,
mar obljubljal ni nekoč v oblaku
jim kraljestva, da za njim so drli.
Vsi so drli, izvolili kralja
bazileusa so kot vojaki,
v letu, dveh izpadli pa bedaki,
od oblakov veča se razdalja.
Grška zgodba to ni zgodovinska,
je sedanja, je srednjeevropska,
slika jasna, že kar makroskopska,
na njej vladavina bizantinska.
