Zbrali so se na posvetovanju
tisti, ki naj kmalu bi volili
jih v zastopništvo, ki naj dobili
bi glasove ob vsem priznanju.
Koga, kaj naj se poslej zastopa
in kako, tam stekla je debata,
ko potrkalo je, glej, na vrata,
nekaj, kar si pravi kar Evropa.
Ta Evropa v malem samozvana
pravzaprav samo je drobna ptička
s kljunom, kratkopernata samička,
a poslanstvu karseda predana.
Svojemu seveda, ni za skupno
dobro tej samici ptiča kosa,
ta trditev res bila bi bosa,
bi o njej lagali vsi obupno.
Čivkala samica po evropsko
zbranim je, se delala učeno,
češ naravno naj bo vse, zeleno,
kaj vem kaj še, najbrž mikroskopsko.
In potem v maniri svoji ptičji
mogla ni, v soseda da ne dregne,
ob nekdanjega močno obregne
šefa se, ko se le da, pri priči.
Resda pod golobi je podobno,
a pod prejšnjimi bilo je huje,
čivkala je kosovka, na tuje
da bi slišalo se jo, turobno.
Eden je pripomnil od prisotnih,
kar bilo je znano vsem, na dlani,
čivki kosovkini da postrani
letajo zaradi kril slabotnih.
Ni uravnotežena debata,
ker pod teže je nesmislov njenih
puhloglavih in na moč zelenih
kljun samice pač prepoln blata.