Nov se film športne sorte snema,
zatulila glasno so trobila,
prva klapa se je že zgodila,
a je šibka pri statistih vnema.
Ni kot da bi se trenerja Keka
prvo moštvo spravilo sceno,
gre zgolj za produkcijo ceneno,
saj denar ji komajda priteka.
Kekčeve norčije zanimive
niso pač za zdajšnje naraščaje,
vse kaj drugega imajo raje
kakor fanta s pašnika in z njive.
Koprodukcija je bližnjevzhodna,
a scenografija vsa dolenjska,
pa čeprav naj Kekčeva gorenjska
bi bila, deluje čisto spodnja.
Kekčeve naj bi peripetije
ali dogodivščine posneli,
že v četrto, ko igralca sneli
končno so s pomisleki režije.
Je namesto Volkca za vesele
viže poskrbel ad hoc igralec,
ki statist je hkrati, sprehajalec,
gnal ki je pred kamero kamele.
Se razglašal je za muslimana,
se navdušil nad obrezovanjem,
in nad z gazo na glavo tiščanjem,
vpil, da mu smrdi vsa košer hrana.
Koz in krav ni tokrat Kekec pasel,
gnal na pašo je samo zijala,
publika za hipec je obstala,
ko pred njo iz tal je štrcelj zrasel.
Vrgel se namesto kaskaderja
Kekec je kar sam na prizorišče,
zaigral Bedančevo morišče,
vse to pa brez pomoči dreserja.
So pobrali ga kot smet nosači,
in opozorili producenta,
takega naj vendar elementa
z vročo glavo v film svoj ne vlači.
Bi povedati na kratko dalo
se, da zadnja Kekčeva norčija
je izpadla čista histerija,
je od Kekca samo kek ostalo.
