Mu prišel na sled je zgodovinar,
sam dokaze zdavnaj bi uničil,
še naprej bi svinjarije špičil.
Kdo že? Ah seveda: mrhovinar.
Krematoriju ušel je spaka,
druge raje v vrsto je potiskal,
v isti rog z morilci gnida piskal,
ga hudič že dolgo željno čaka.
A za zdaj ga še na zemlji pušča,
da dodobra se zredi ogaba,
upa, da minulost je pozaba,
to hudič z veseljem mu dopušča.
On pa upa, da ga prelisiči,
samega hudiča da ukani,
javno to celo bedak oznani,
češ da vraga brez težav uniči.
Se hudič čedalje bolj mu smeje,
z mrhovinarjem igra se redno,
ve, da cvrl ta se bo za vedno,
krematorij zanj se vidno greje.
