Berem, Janko šel je mimo vrste,
kaj potem, prav res nič nenavadno,
skrajno običajno, marmeladno
sládko za zelo predolge prste.
Mimo vrste cepil je sadike,
psa, prijatelja, njegovo ženo,
to ravnanje je povsem pošteno,
rekel Janko sam bi, vodja klike.
Mimo vrste največkrat je skočil
tudi sam, med prvimi se cepil,
pa potem parole proti lepil,
ker tako se tip je pač odločil.
Mimo vrste, včasih za plačilo,
drugič brez, kot se mu kdaj dozdeva,
kakor vest nalaga mu, veleva,
kot v najlepšem mestu je vodilo.
Mene to resnično ni ganilo,
sosed pa se jezno je pridušal,
saj ko sam se cepiti je skušal,
se ga komaj v vrsto je spustilo.
Sem miril ga, da tako povsod je
v mestu najlepšem, drugje v državi,
vladajo kjer pač nepridipravi,
kot je Janko, sebi sam nasprotje.
Pa zabil me sosed je, jezijo
da ga te reči in naj preskoči
Janko vrsto brž, naj se odloči
prednostno še za evtanazijo.
