Dve sta, ki podobnega formata
figurirata na javni sceni,
ni verjeti čisto nič nobeni,
pa če bi imeli usta zlata.
Ena Ursula je, se postavlja
po evropsko in civilizacijsko,
gre menda za varnost policijsko
ji, ko fotografom se nastavlja.
Ursula, ki rada paradira,
naj bi za kulturo poskrbela,
da ne bo se tuja razcvetela
invazivna, ta, ki k nam prodira.
Gre za avtohtonost ji kulture,
pravijo okoli nje glasovi,
dolgi so potem zelo nosovi,
saj kulturi so že štete ure.
Ursula je taka vsaj z nastopom,
tudi če ničesar ne ukrene,
daje pa vsaj vtis kulturne scene,
dasi s prišlekov zdivjanim tropom.
Druga Ursula je avtohtona,
Urša torej, ker je hči domača,
po nastopu pravcata lomača,
trohice ki ne pozna bontona.
Ursula je mirna, Urša burna,
že po tem veš, kakšna je kmetavza,
čutiš, da je tu še neka pavza,
zato avša tem bolj nekulturna.
Če dostojnost hočeš obdržati,
Ursuli in Urši ne nasedaj,
na očeh imej ju, vedno spredaj,
če želiš normalnost in obstati.