Šel je Turčin, hodil mimo jame,
ko je bil pomladni mesec marec,
dvoril ženskam, dvigal je kozarec,
rekel je tovarišicam dame.
Šel je Turčin mimo, srepo gledal,
se oblizoval in svoj nos vtikal,
le za čim je tisti dan tam stikal,
bi najbolje nam kar sam povedal.
Se danilo je, se dan je kazal,
ko primajal se na prizorišče
Turčin je, kot da gre v gledališče,
ves sladkoben usta si je mazal.
Spomnili so ga, v bližini jama
da nahaje se, resnica huda
v njej zgodila se je, z mnogo truda
da prišla na dan je, pa ne sama.
Je bilo, ko se je že zdanilo,
ko izvedel Turčin je novico,
za krivico mar in za pravico
mu bilo ni, se mu je zmračilo.
Je usekal, družba da napredna
ga s kozarci v rokah pričakuje,
jama pa naj se nazaj zasuje,
ker ta najdba je drugorazredna.
Šel je Turčin, stopal mimo jame,
in prav kmalu se je pripetilo,
da je cepnil, ko se je danilo,
trden položaj hudič mu vzame.
