Po domačem gozdu šel rojak je,
nekaj časa ki po njem ni hodil,
bil prepričan je, da je zablodil,
toliko je našel v njem navlake.
Vsepovsod vse skrajno razmetano,
zrak ves rezek in prav nič pomladni,
zvoki čisto drugi, nenavadni,
vse neprepoznavno, zavozlano.
Kakšno vzdušje v našem gozdu vlada,
spraševal se je, tu je nezdravo,
mar ubral je pot sploh gozdno pravo,
s koncev vseh po njej le drevje pada.
Del požgan je, kraška goličava,
drugi sektor čista razvalina,
v tretjem parajoča ostalina,
odkar tukaj je bila poplava.
V vsakem sektorju uničevanje
eno samo, gozd povsem izropan,
prekomerno gaber v njem zastopan,
drugih vrst drevesnih nulto stanje.
Tudi ptičje petje enolično,
sploh ni petje, je le še vreščanje
srak kradljivih, daje ki na znanje,
da je njihovo vse nepremično.
Vmes potiho solo se oglaša,
čivk goloba zdi se iz daljave,
slišati glasove je nezdrave,
ki uho le stežka jih prenaša.
Šel rojak je dalje po goščavi,
kjer se sekalo je na veliko,
žalostno povsod je videl sliko,
znašel slednjič se na goličavi.
In potem zagleda pobalina,
selfije ki ob drevesu dela,
v gaber zapikuje se, počela
z njim lahko bi čisto vse deklina.
Njemu žvižga se za vse, solira
tu in tam samo ob srak vreščanju,
mar mu je ob vladajočem stanju,
ko gozd dobesedno kolabira.
Po domačem gozdu, razvalini,
šel rojak je, si oči zatiskal,
oh, kako bo ta bedak še piskal
tanko na čistini Golobnini.
