Marec osmi da je dan splavarstva,
se namuznil zadnjič je prijatelj,
rekel še, da pravi pokazatelj
tega pa je dvojnik kolesarstva.
Nisem razumel ga, je razložil
še bolj enigmatično zadevo,
rekel, da splavari se zgolj v levo,
z več dovtipi stvar nato pomnožil.
Da splavarstvo glavna je pravica,
osmi marec pa je dan splavarjev,
na račun naš, naših ker denarjev
gre za to kup, taka je resnica.
V tej dejavnosti so le splavarke,
brodijo in blodijo po vodi,
tarnajo o lastni zgolj usodi,
niso, vemo, njene to krmarke.
Ena, ki na splav se komaj spravi
v upanju, pod njo da ne potone,
še posebej glasna je, da tone
slišati je njene še v puščavi.
Tudi tam, kjer vlada gluha loza,
kjer nikakršen se glas ne sliši,
cviljenje splavarke, kot da miši
se podijo, boš zaznal, o, groza.
Splavljenje pravica je ustavna,
se otrok ta nedorasel dere,
v upanju, da se peščica zbere,
praznična da bo tribuna javna.
Rekel je prijatelj, ni ovreči
te trditve moje vam mogoče,
da čutiti dolgo je pekoče,
če se splav takole ponesreči.
