Na plesišču res je vse mogoče,
tam boš našel še največje štore,
ki se pomagati jim ne more,
vsak tam poletava, kakor hoče.
Je bilo tako tudi z mesnato,
ki so rekli prav zato ji Mesna,
noga zatajila ji je desna,
z levo le skakala je robato.
Vidna, na očeh bila preveč je,
njeno poplesavanje divjaško,
vedno le na muziko južnjaško,
v afro ritmu, vendar podpovprečje.
Pleše da z volkovi, indijansko,
padla druga je o njej ocena,
da celo vsa rdečekožna scena
se je sramovala je neznansko.
Mesna bi kot cessna poletela,
pa bilo premajhno je plesišče,
jo zaneslo v kot je, kjer stranišče
v temi je, da tam bi obsedela.
Tja so dali jo, da bi se skrila,
da bila bi plesu manj v sramoto,
a težko zakriti je raboto,
ki jo prav Mesna jo je zagrešila.
Novega iznašli so plesalca,
ta prej letanje je kontroliral,
le na kratke roke galopiral,
bo namesto Mesne za igralca.
O njej glas gre takšen, da s sekreta
kakor kakšna sekretarka z metlo,
bo nadzorovala ples, na svetlo
pa ji ni več vstopa, na tla sveta.
Toliko trenutno na plesišču
se dogaja, kjer jim primanjkuje
zdaj že štorov in kar je najhuje,
tancajo na lastnem pogorišču.