Bi Krilóv jo spisal svoje čase,
pa je vedel, da molči naj raje,
bi idej mu naprtili kraje,
je pomislil basnopisec nase.
Basen ni bila za rusko družbo,
bi sicer mu kaj se dogodilo,
saj napisal bi jo kot svarilo
za nevarnost hudo pred okužbo.
V neki družbi, rusko ki posnema
ne le po naglasu, še po stilu,
čez stoletja takemu svarilu
se lahko prisluhne, ga povzema.
Ptič krilat se ugnezdil je v palači,
tja so sivoglavca posadili,
mu vojaščakov sprva dodelili
štiristo krat tisoč in dve dači.
Se počutil je krilatec carja,
češ poglejte nisem Ivan Grozni,
vse lahko počnem sedaj v pompozni
svoji vlogi, vedno poln denarja.
Razmetaval je, delil, krilatec,
kar pobral je tisočem brez truda,
situacija bila je huda,
da so rekli mu: »Dovolj bo, bratec«.
Rekli tisti, ki so namestili
v zlato ga palačo, da posnemal
Groznega bi, a preveč razvnemal
ptiček se je, da se kar zasmili.
Je palača polna gnoja, blata,
sčasoma postala zanj že ječa,
vsepovsod nevarnost le grozeča,
v basni rekli bi ji kletka zlata.
Skril Krilóv je zadnji del resnice,
ki ni basenski več, je realen,
zadnji spev golobčkov teatralen,
ko odpeljejo ga ven lisice.
Prim. na:
Nova24tv
