Deska za odskok je žal pretesna
In preozka, je tudi prekratka,
spolzka je, zato nevarno gladka,
situacija je, fantje, resna.
To je čivknil, potem glavo vtaknil
v pesek bi najraje, a ni tega,
toliko je večja s tem zadrega,
še kup peska se mu je izmaknil.
Čivknil je, ki bil za kapitana
je dve leti na prekoceanki,
vsaj tako je mislil, a po znamki
to le barčica je iz pristana.
Za odskok prijavljenih preveč je,
ki čim dlje bi radi izskočili,
da bi z barko vred ne potonili,
gneče je že zdaj za nadpovprečje.
Odskočila pravkar je krmarka,
najtesnejša čivkova družica,
odletela kakor mokra ptica,
preden se pogrezne stara barka.
Eden le po eden, je zasikal
kapitanček, siva ki peresa
so ostala zgolj mu od telesa,
kljunček v sivo grivo rad bi vtikal.
Kje je pesek zdaj, to spraševal je,
da vsaj glavo vanj potisnem, skrijem,
preden v trupu zadnji čep odvijem,
ko šla pamet k vragu je, z njo zdravje.
Na odskoku je velika gneča,
dva po dva, po pet, po šest jih skoči,
ladja ta, Svoboda, preden poči,
preden zanjo sreča je nesreča.
