Dve že leti je v svobodni šoli,
kjer uči se le, kar se mu zljubi,
čas tam meri v čisti se izgubi
Vladku, ki je ves podoben smoli.
Zanj so govorili, da je genij,
z i na koncu, ki stoji za piko
so kazali vsem njegovo sliko,
zdaj pa šolska stroka nad njim peni.
Ob vprašanju, kaj z demografijo
se katastrofalnega dogaja,
mu odgovor tak na plan uhaja:
mislite morda demagogijo?
Na vprašanje, kakšni rezultati
končni matematični so dani,
nekaj sanja, kar bilo predlani
naj bi na programu, takšne klati.
Prav na vsaki točki neuspešen,
da je Vladko, vedno bolj se vidi,
on pa se samo še bolj jim spridi,
minus jim pridela zgolj pregrešen.
Točk ne zbere, fant samo počiva,
mu ne gre od rok in še manj v glavo,
sanja le prihodnost, prazno slavo,
za vse zanj statistika je kriva.
Rezultate slabe jer beleži,
ki pa dobri so prav vsi v resnici,
čivka o statistični krivici,
o krivic na drobno stkani mreži.
Ko v mehove zliva staro vino,
še kar upa, da dobil bo žganje,
je katastrofalno učno stanje,
po pomoč beži fant v zgodovino.
Če se ga pograja, le še kima,
ne nabere točk za pozitivno,
je na dlani, skratka neprizivno,
sto pik da na žalost skupno nima.
Se uči še, pravijo, a leti
dve že v ponavljalnici poseda,
za učenje je prestar seveda,
zanj zaman predhodnikov so zgledi.
Kar obvlada kak odrasel danes,
to pridobil je v mladosti, vemo
in za Janezka trditi smemo,
da zato stvari obvlada Janez.