V naši vasi, tam proti Litiji,
ki jo eni štejejo pod mesto,
ker ima predobro znano cesto,
priča takile smo homatiji.
Tarna se, podira da se zgradba,
ki imeli smo jo za prestižno,
v dobri veri in nadvse ponižno,
pa je priletela kar ovadba.
Da požarna varnost silno peša,
je v ovadbi na veliko stalo,
v krepkem tisku, da bilo kar malo
strah nas je, če kak hudir se vmeša.
Res proti Litiji se je vnela
stara zgradba, da se je kadilo,
črno, švarc, se pipo je odvilo,
a je bajta že močno gorela.
Poklicali hitro so gasilce,
pa rešili zadnji hip so pobi
izpod strehe gnezdo le z golobi,
nekaj šare in še kakšne dilce.
Najbolj se odrezala, kot mati,
pri gašenju tem je prostovoljka,
rekli bi po starem komzomolka,
po domače pa Drejčkova Kati.
Brž obesili so ji kolajno,
je prevzela namreč pogorišče,
kjer zaman se kakšno vrednost išče,
našli so lahko le staro lajno.
Z lajno kliče zdaj se, se razglaša
našo Kati kot rešiteljico,
borka je za pravo, za pravico,
glavno pa, gasilka da je naša.
