Trideset je let že zdaj od tega,
ko sem rekel si, saj bo še bolje,
bil sem res izredno slabe volje,
vsak dan spremljala me je zadrega.
Trideset je let, kart sem poskusil
v neki vasi vse preurediti,
vse na glavo spraviti, zdrobiti,
pa potem grenkobo zgolj okusil.
So minila tri zdaj desetletja,
pa se vse le slabše mi dozdeva,
ne, resnično takšna je zadeva,
vse od zime pa spet do poletja.
Trideset je let že, kar stvar sanjam,
vsako noč si rečem, jutri pride,
a zvečer, ko sonce spet zaide,
vidim, da spet utopijo zganjam.
So spremembe, a v nasprotni smeri,
nisem mislil si, da bo ostalo
tisto stanje, da ne bo se dalo
zavrteti ga nazaj po moji meri.
Tri sem desetletja se nadejal,
da prišel bo novi jutri končno,
ko nebo bo rdeče, a zgolj sončno
se pojavi, da bi kar zablejal.
Trideset je let že zdaj od tega,
ko dovoljene bile so sanje,
mislil sem, zdaj pride konec zanje,
ki razpada krivi so in zlega.
Zdaj po vseh teh letih je na dlani,
da živel sem v utopiji lastni,
da ob drži moji bo oblastni
večno svet obstal na naši strani.
Trideset je let odtlej minilo,
a še vedno v prazno sanjam sanje,
da povrne kdaj se prejšnje stanje
spet v rdečo majhnosti prisilo.
