Že dneve in tedne in leta že cela
stojim na postaji in čakam na vlake,
je trideset let mimo zdavnaj že, vsake
pa toliko pesem me spet je prevzela.
Že trideset let je od zadnje prenove
postaje in daljše so vlakov zamude,
posledice takega stanja so hude,
bo kdo še zamenjal kdaj tirnic pragove?
Kar nujno bilo bi že zdavnaj storiti,
se zdaj pospešeno, glej, vendar premika,
prenova je v teku, drugačna je slika,
projektni načrti narahlo razkriti.
Narahlo, ker cene so vse razdrobljene
in dela takisto, vsa zgolj parcialno,
po koščkih, kot pravijo, komercialno,
da pride do končne se slike želene.
So rekli, ki zdaj na postaji stojijo,
da dneve in tedne in cela bo leta
postaja v gradbincev ograje odeta,
ker s ciljem vsi enim kompleks le gradijo.
Je cilj ta, ki željno se ga pričakuje,
le en vlak da dnevno odpelje s postaje,
zanj vse so pripravljene poslov predaje,
a vlak ta Tajkun se ekspres imenuje.
