Dve sta referendumski vprašanji,
ki postavili so v naši vasi
ju volivcem, ker so taki časi,
sta obe notránji in zunánji.
Zunaj, to pomeni kajpak javno,
notri pa zasebne je narave,
staknejo naj brž volivci glave,
tretje ker odpade žal – popravno.
Je zunánje tisto o nesnagi,
ki po vasi dela zgolj težave,
od iztrebkov da bolijo glave,
a ukrepi vse preveč so blagi.
S streh podijo se iztrebki ptičji,
ker pretesni so že golobnjaki,
spodaj prenatrpani pesjaki,
vsak pes se iztreblja, kjer ga piči.
Je vprašanje, ali res vsak blodi
od teh, kot se zdi mu, naj po vasi,
saj volivcem živce žre počasi,
da še zdaj so taki na svobodi.
Drugo je vprašanje, ko odpravi
se nesnago, ko bo konec tega,
kam z ostanki, ni mogoče vsega
se znebiti kar tako, v naravi.
Nótranje je torej to vprašanje,
kam naj se potem nesnago spravi,
vas ko se sanira, se jo zdravi
in v normalno se jo vrača stanje.
Nótranje, ker zunaj ji ostati
pač ne bo mogoče, se sprašuje
zdaj volivce, ali se rešuje
stvar s tem, da v azil jo gre poslati.
Tam med svojimi bi počutila
se odrinjeno in neudobno,
a za takšno sodrgo hudobno
hasnejo azilska le pravila.
