»Manj strašna noč je v črne zemlje krili«,
zapisal pesnik je pred mnogo leti,
ko niso upi še bili mu vzeti,
da Bog Slovencev vendar se usmili.
Da noč je najtemnejša v tem tunelu,
tako nekako zadnjič je izjavil
nekdo, ki pesnika bi rad popravil,
ki nanj spominja, a zgolj po modelu.
Zunánjost tu povsem je brez pomena,
besede tiste so, ki so v ospredju,
izrekel ki jih v varnem je zaledju,
kjer noč ga krije, glavna kjer je cena.
Se kitil v noči on je s tujim perjem,
zasluge si prilaščal za preboj je,
češ v luknjo vložil vse moči je svoje,
bil kos je temi, mrazu, netopirjem.
Da zgolj po temi blodi najtemnejši,
epigon iz dna duše je povedal,
pri sebi mislil si, se svet zavedal
bo končno, da zares sem najmodrejši.
Ni Sokrat tisti, take ki ustvarja
globoke misli iz temine grobne,
njegove slabe so, niso sodobne
kot tale moja: »črna nočna zarja«.
Ko je udarjal po tunelski cevi,
se kot iz groba kranjskega temine
oglasil pesnik je z neba višine:
»Manj strašna noč je kot golobji dnevi«.
