K nam prišla v nedeljo je iz mesta,
je gospa, ni reva to občinska,
delala se je vsa gospodinjska,
branjevka in kmečka še nevesta.
Je prišla, kot da bi nam prodati
le želela starih jajc košaro,
je hvalila svojo robo staro,
hej, ta posel treba je pač znati.
Rekli smo ji, nič ne bo s prodajo,
kar je naše, namreč ni občinsko,
mast potem ponujala je svinjsko,
rekla, tu ne gre za kakšno krajo.
Mazala je Špelca, kot v navadi
je pri takih branjevkah nepristnih,
češ da kup stvari prišlo koristnih
s tem bo, ki da jih imamo radi.
Mazala oči bi rada s ceno,
o razliki tekla je beseda,
sprenevedala se je seveda
barantala karseda ceneno.
Se še krave naše ji režijo,
ko čudila se je Špelca glasno,
ker mendá bilo ji prej ni jasno,
da gre vendar zgolj za provizijo.