»Meni se mi zdi«, tako hovoril
je nekdo, ime gre pač v pozabo,
saj je le za kratkotrajno rabo,
skratka floskule je zgolj tovoril.
»Meni se mi zdi, da smo odlični«,
je hovoril, sebi se nasmihal,
zdelo se je, kakor da bi kihal
nam pod nos, ta isti tip dotični.
»Meni se mi zdi, da zemlja pleše«,
slišati bilo iz ust je njega
in balasta še precej več tega,
ki z razumnostjo se zdravo kreše.
»Meni se mi zdi, da stanovanja
zrasla so čez noč, prehod zeleni
da pozna se vsem na nizki ceni,
ki lahko ljudem samo se sanja.«
In tako naprej se mu je zdelo,
da nihče od njega bolj uspešen
ni še bil, da človek je odrešen,
to pa vse njegovo le je delo.
Tudi nam se zdelo je seveda
prvo in nato še drugo leto,
da izgubil je identiteto
in da sam se tega ne zaveda.
V Bukarešti se je izgubila,
tisti hip, ko je račun pomešal
in nanj duh pokojnega obešal
se je, ta neizogibna sila.
Onega, ki je z balkona mahal
in ljudem se hvalil je z uspehi,
a potem se čudil je, ko v kehi
na soočenje je zadnje čakal.
»Meni se mi zdi, da sem neskončen«,
utelešenje njegovo pravi,
hkrati pa mu ves čas gre po glavi:
»ne neskončen, ne, ampak dokončen«.
