»Kje se nudi nama tržna niša?«
branjevki sta dve tam barantali,
kjer so kupci vedno bolj nergali,
kakšna da je to prodajna hiša.
Kar na pultih hiše se prodaja,
zlasti pri teh dveh ponujevalkah,
blagodati svojih prodajalkah,
si zasluži le besedo: graja.
Radi branjevki bi spet prodali
rdečih redkvic, grenkih in meglenih,
posušenih, kislih in strupenih,
embalažo bi le drugo dali.
Cena branjevkam je zopet padla,
trideset je evrov le dobička,
včasih malo več po volji strička,
stojnica prav kmalu bo propadla.
Jezni sta, togotni, srboriti,
rdečih redkvic ceno nestabilno
zvišali bi, pa čeprav nasilno,
dali svoje vse na trg znositi.
Kar naprodaj tamkaj se ponudi,
zgolj odslužena je zelenjava,
prazna, izvotlena zeljna glava,
vonj po plesni in črvivi grudi.
Tu še jezik nudi se goveji,
ki se cena mu rapidno zbija,
branjevka, ki štajersko zavija,
približuje se cenovni meji.
»Ni mogoče ga za manj prodati,«
druga po primorsko prvi tarna,
branjevka je ta na moč udarna,
za pošteno si želi veljati.
Glej, ta nona se pošteno zlaže,
dvajset evrov pravi, da je cena,
a se odpusti ji laž strupena,
brez ukora nona se izmaže.
Stojnice kot klopa se držita,
štajerska in pa primorska teta,
stričevega jasnega nasveta,
naj pod ceno malo potrpita.
Cena ta v resnici je realna,
ni za več mogoče nič prodati,
pa še to, povedano med brati,
javna financira prodajalna.
Vesta tetki, da je tržna niša
zanju ena sama sploh mogoča,
cene iz ozadja se določa,
njuna pa je niša rdeča hiša.
