Je zakrilil, rekel, da ne strinja
s trajnostno nobeno se oskrbo,
kaj jemal bi koga si na grbo,
vsa zadeva naj se že ukinja.
Na pomoč da noče prihiteti,
ker je itak že za vse prepozno,
čivknil je potem le še pompozno,
hotel čimprej stran bi odleteti.
Vse jemal samo je z levo roko,
ni da uporabil bi še desno,
jo odrinil je z levico besno,
bi potisnil rad jo v žep globoko.
Se ob predlog je grdo obregnil,
ki so mu ga javno predložili,
da področje to bi uredili,
pa le v znamenje je prste stegnil.
Kaj mu je, mar nič ne misli nase?
Tudi on bo enkrat v taki koži,
ko se človek drugemu potoži,
upravičeno v skrbeh je zase.
Ah, že zdavnaj ta je resigniral,
kot podelan se golob umika,
ga radost življenja več ne mika,
znova se je vidno predoziral.
Predlog eden zanj v poštev le pride,
tisti, ki mu skrajša to trpljenje,
bedno takih tičev je življenje,
še bolj bedno nujno se izide.
