Vladko vedel ni več, s čim zamotil
bi okolico, ki kritizira
ga vseskozi, ves čas ga nadzira,
česa bi se zoper to polotil.
Delovni je čas že preustrójil,
vsaka zdaj minuta se računa,
se odpre, zapre kakor štacuna,
delavcev število je podvójil.
Dva sta zdaj samo za kontrolorja,
koliko je tretji časa v službi,
to napredek je enormen v družbi,
ki premika v nova se obzorja.
Se minut preštevanje dogaja
kot prioritetno opravilo,
da se ne bi kje kaj izgubilo,
da za časom se ne zaostaja.
Misliti bo treba na bodočnost,
kaj po koncu delovne naj dobe
dela človek, krmi zgolj golobe?
Tu pokaže Vladko vso odločnost.
Doba delovna naj se podaljša,
kaj čepeli bi doma starejši,
saj so vendar z leti vse modréjši,
stvar z reformo novo se ozaljša.
Penzija bo itak premizerna,
da za krmo ptic bi kaj ostalo,
torej se bo še kako poznalo,
kdor bo v službi dlje ostal, kot terna.
Lotil Vladko brž se je reforme,
da ubije čas, ki mu ostaja,
saj predobro ve, da mu uhaja,
ker osnovne ne dosega norme.
Kdor ne zmore, kdor je kakor Vladko,
ki vso dobo le golobe pita,
čaka, kdaj bo konec, kdaj odrita,
zdaj mu čas odmerjen je že kratko.
