Na te-ve-ju, pa ne na lokalnem,
dopuščeni so le resni kvizi,
ob kvizaški se vrstijo mizi
tekmovalci v rangu nacionalnem.
Zadnji kviz, milijone ki prinaša,
je na težko temo pravosodje,
védenje edino je orodje
in motiv, da v znanju se prekaša.
Na vprašanje, meri s čim pravico
vedno se na vsaki stopnji sodni,
tu odgovor je, da v neugodni
stvari se obvezno le z levico.
Ob vprašanju, sodba kdaj indična
se izreče, bil je dan odgovor,
da predober kadar je zagovor
in dokazna sredstva žal so nična.
Na vprašanje, kdo mu predseduje,
če sodišče glavno je, vrhovno,
padel je odgovor, da osnovno
znanje brez diplome zadostuje.
V jezo spravlja silno to žirijo,
ki izmisli si zato vprašanje,
spravilo da v brezizhodno stanje
tekmovalce bi, ki zgolj težijo.
To vprašanje čista je zvijača,
se glasi, postopke kdo ustavlja,
kadar polomija se ponavlja
v nedogled kot kakšna jara kača.
Tekmovalcem se še sugerira
da vsa stvar nikakor ni v namenu
in odgovor skrit da je v imenu,
kdo ustavlja, stvar prejudicira?
Je odgovor, ko postane javno,
depolitiziran da ta kviz je,
zaustavi, spravlja ga iz krize
eno le sodišče – za-ustavno.
