Na ekranu da je klokotanje,
rekel mož je ženi, naj pritisne
že na gumb, klokot da več ne pisne,
ker neznosno je postalo stanje.
Klokočarjenje? ga je vprašala,
pa seveda žena ni naglušna,
ji delujejo čutila slušna
še kako, se zraven je smejala.
Klokotanje vendar, saj ti pravim,
kje daljinec je, kam si ga dala?
Stvar nevdržna zdavnaj je postala,
kot da sebe sam s klokotom davim.
Kaj jeziš se, kaj le klokočariš?
Saj si sam izbiral med programi,
hotel si prav to, zdaj pa kot v drami
afne guncaš, se jeziš, tožariš.
Šumi so samo, se mu smejala
žena je, ki bodo spet minili,
mar ne vidiš, revica se sili,
da kaj pametnega bi zjecljala.
Niso šumi, huje je, drugotne
so težave, ni le klokotanje,
tole je že patološko stanje,
to kar vidimo, so hude motnje.
Treba torej bo po serviserja?
Ne, to je še najmanj, sam opravim,
a ne vem, kam motnje naj prijavim,
žena, veš za kakšnega dreserja?
