Ne vrtávec, vr´tovec se kliče,
slovnična oblika je pravilna
ta samo, naglasno ni mobilna,
toliko, kar se naziva tiče.
Za poklic gre, z vrtanjem ki nima
prav veliko zveze, le imensko,
sicer pa nikakor ne pomensko,
ta ne vrta namreč, ta zgolj kima.
So prvotno za vrtávca dali
ga resnično, a se je izmaknil,
ne bi rad poškodbe kakšne staknil,
sam se je zato zatrl v kali.
Ko pokaže se mu, kje naj vrta,
sveder se izmakne mu v trenutku,
vr´tavec ravna pač po občutku,
kjer je nujno, tam je v hipu črta.
Kaj bi vrtal tja, kjer ne srbi ga,
tja, kjer vidne luknje so finančne,
analize delal tam natančne,
to za vr´tovca je zadnja briga.
Ko bi moral zvrtati, zadeti
v kakšno tršo stvar, se spreneveda,
gre na tuje, tam da se razgleda
in da se lahko malenkost sveti.
Da je vr´tovec se fant le dela,
v tem poklicu zgolj »pro forma« pluje,
vrtanje pri njem pač ne deluje,
bojda sam navrtan je docela.