Gledale oči so besno, jezno,
ko cerkovnica se je jezila,
po sosedu gnojnico razlila,
videti bilo ni prav nič trezno.
Na ves glas z zvonovi je zvonila,
kakšno je sosedovo početje,
drznil si odpreti je podjetje,
vedno eno, isto je gonila.
Da ne sme njen sosed zaslužiti
nič po strani, to je nepravilno,
vzeti mu pravico opravilno
treba je in stran ga napoditi.
Tarča besa bil je sosed Jaka,
samostojni posel ker opravlja,
ona pa besni, rohni, ponavlja:
Kmalu ga poslednja sodba čaka.
V en rog so zvonovi zagrmeli,
z njimi ki cerkovnica upravlja,
nad sosesko celo se postavlja,
da ljudje so vanjo le strmeli.
Hej, cerkovnica, počakaj malo,
Kaj pa kaj zaslužki stranski tvoji?
Bi lahko po mežnariji svoji
prej počistila, saj bi se dalo.
Ni se spomnila, oči le v prazno
gledale so, nekam prizadeto,
ko bilo zvonarki razodeto
njeno je obnašanje porazno.
V prazno votle so oči strmele,
saj dojela ni, ni prepoznala,
da se je v zrcalu pokazala
vsa praznina mežnarice Špele.
