So poznali ga z imenom Cigo,
klobuk v karu, ketna, zlata ura,
bil resnična je karikatura,
bi v žargonu rekli mu Amigo.
Ne kot Zorro, saj ni maske nosil,
raje kazal lice je bradato,
da bil videti bi bolj možato,
tudi ni v maniri svojih prosil.
Ni beračil, rad bi bil umetnik,
ob harmonikašu je poziral,
sprehajalca prav glasno nadiral,
skakal, češ, poglejte, sem baletnik.
Samozaposlen so zanj dejali,
in kot tak resnično zlata vreden,
ni mu para, Cigo je izreden,
so licenco mu artista dali.
Pa je, glej ga zlomka, jo zapravil,
samozaposlitev obveljala
zanj ni več, umetnost je obstala,
na katero toliko je stavil.
Šla mu vsa umetnost je po vodi,
brez licence, samozaposlitve
druge zdaj opravljal je storitve,
ko se gibal tip je na svobodi.
Zanj bila svoboda je priložnost
da še enkrat Cigo se izkaže,
zlatá vrednost svojo da dokaže
in poklicno neizmerno prožnost.
Mu v svobodi dana je potuha,
ker se dobro znajde v mimikriji,
takšen bo koristen policiji,
zaposlijo ga kot ovaduha.
Zgolj visoke Cigo bo ovajal,
od ministrov le navzgor seveda,
za uspeh bilo bi kaj izgleda,
ko le špiclja ne bi smrad izdajal.
