Hrib obraščen z rožicami vedno,
se zato po rožah imenuje,
se na prvi maj jih tja usuje
vsakič manj in vedno bolj neredno.
Ko pogledaš rože prvomajske,
vsako leto bolj so ovenele,
kdaj že zadnje njih so odcvetele,
vtis je, da za rožice gre rajske.
Naj vrtnar jih še tako zaliva
sebi sam in njim o cvetju laže,
slika klavrno podobo kaže,
smrtna zona skoraj te obliva.
Kje cvetoče majske so cvetlice,
kam dišečih rož so šle vonjave,
nekaj le jih pride pod ponjave,
da vrtnarja slišali bi klice.
A vse teže klice je zaznati,
sluh, spomin in pamet že nagaja,
naj vrtnarček še tako razgraja,
vse manj je sposobnih poslušáti.
Tale prvomajska kolonija
rož cvetočih zdavnaj že nekdanjih
v časih odcvetelih je sedanjih
kakor kakšna žalska vrtnarija.