So spustili ven ga, na svobodo,
svoje malce zapusti da mesto,
da na pot poda se, dolgo cesto,
da še drugi slišali ga bodo.
Šašov tulež da drugje se čuje,
saj doma ušesa vsem prebija,
v mestu še ob Dravi naj se zvija,
tam občinstvo najde, podučuje.
Se odpravil je na trg, svobode
ko so dali mero mu zadostno,
da se gibal bo lahko radostno,
da še tam ljudem v ušesa bode.
Se na trgu Šaša je postavil,
stal na zadnjih dveh in se oziral,
ali bo kdo vendar pokapiral,
da predstavo pravkar je najavil.
Ni bilo nobenih poslušalcev,
pa je mislil, če bom migal z glavo,
morda kdo me le obsiplje s slavo,
pridobim si nekaj vsaj gledalcev.
Ob star kombi je telo naslonil,
da imel bi s tem scenografijo,
za predstavo, strašno polomijo,
da opazen bil bi, je še zvonil.
Rekli mimo so idoči, tuli
nekaj da v daljavi, z muko laja.
Kaj ob tem še reči preostaja?
Bil uspeh identičen je nuli.
