Je kot pietá, ji empatija
je od nekdaj kakor prirojena,
je sočutna, kakor ni nobena,
iz sočutja roke v pozo zvija.
Tanka, skrajšano od Teheranka,
v črno se nedavno je odela,
kakor da je smrt moža ji vzela,
videti kot prava je Iranka.
V črnem kakor kakšna črna vdova,
ki se vse bolj žrtvam približuje,
Tanka Teheranka objokuje
njega, kot da sestra je njegova.
Sva bila si blizu po nazorih,
v srcu misli si, kroti si usta,
da je ne preplavijo spet čustva,
sliši ko o množičnih pomorih.
Bil je žrtev ta moj bratec mili,
Tanka z gesto vsemu svetu kaže,
priča s tem, da je njegove baže,
bolj kot on se sama sebi smili.
Sliši Tanka ko besedo klanje,
vrgla bi najraje se pod noge
kipu, saj navajena je vloge,
ko v zamaknjeno jo meče stanje.
Vselej v trans jo vodi empatija,
ni težava žrtev ji igrati,
tej se vlogi celostno predati,
kakor narekuje ji režija.
Tanka, pristna ženska teheranska
trudi s celo se pojavo biti,
a pred svetom ni sposobna skriti,
kaj hipokrizija je neznanska.
