Tu je katastrofa nacionalna,
so Tepanjčani jim sporočili,
a Butalci vest to zavrnili,
češ sosedova je trivialna.
Mi postavili bomo prepreke,
vi pa, kakor veste, so dodali
še Tepanjčani, in pozidáli,
če bo treba, škarpe iz opeke.
Kaj zato, Butalci so porekli,
k vam goloba svojega spustimo,
mir bo promoviral, preletimo
z njim oviro, le zakaj bi tekli.
Težka bo, prišlo je pojasnilo
od Tepanjčanov, kontrola stroga
bo do vsakega, kdor ne uboga,
zgrda se ga zdaj bo zavrnilo.
Ne zaradi vas, so drugi krivi,
Turki, ki jih spuščate v deželo,
da preplavili so vam že celo,
ker bili ste pač prezaupljivi.
Turška kava vendar je odlična,
so Butalci se izgovorili,
kaj bi torej k nam jih ne spustili,
saj okus in vonj sta več kot mična.
A če treba k vam kot v starih časih
bo po kavo, prašek, oblačila,
se pač vrsta spet bo naredila
tamkaj, kjer mejita naši vasi.
Zmeraj smo močnejši od usode,
mi, Butalci, skrajno trdoživi,
do mejakov vedno popustljivi,
mi živimo tuje vse naróde.
