Popu sem prisluhnila v nedeljo,
gledala sem vanj, kaj še, strmela,
saj ušesom nisem več verjela,
ko izrekal pop je svojo željo.
Željo, prošnjo, vseh sort litanije
in bilo je na vso moč roteče,
mislila sem, saj ga božje meče,
popa so še same homatije.
Ko omenjal je odrešenika,
znova se h golobu je zatekel,
v reki Jordan krst na dan privlekel,
takšna se je pokazala slika.
Vzpel golob za sedem mest se v hipu
nad odrešenikovo je glavo,
odrešenja smer nakazal pravo,
utelesil v skodranem se tipu.
Reka Jordan teče čez ravnine,
pop povedal je manj poučenim,
šibkim v veri in precej zelenim,
in je glavna reka Palestine.
Vere kdor v goloba ne priznava,
izgubljen je, zanj ni odrešitve,
take stresal je naš pop trditve,
pot za onim je edina prava.
V svetu tem potrebna je pokora,
je še pop nadaljeval brez reda,
za golobom pojdemo, seveda,
vlada kaos, pada ko podpora.
Pridiga bila zmedéna cela
je pri popu, ko je vpil, večina
da velika ve jih, Palestina
je za nas obljubljena dežela.
Gledala sem, bil je v prvem planu,
videti še sam je bil neveren,
vtis dajal je komično čemeren
na televizíjskem pop ekranu.
