Vrana, to ni kakor ptica vsaka,
znana je po svojih nevrlinah,
po očeh velikih in skominah
in da se oklepa golobnjaka.
Ko povsem je vrana pogorela,
v golobnjaku za tolažbo dali
so ji mesto, nanj so jo poslali,
kjer naj bi vedrila, skratka ždela.
Mesto to ni notri, je zunanje,
za zadeve, ki so prav obrobne,
nanj zato postavlja ptice zlobne
se praviloma, v to domovanje.
A se vrana tam slabo počuti,
hoče biti slavna, prepoznavna,
in postane res razvpita, javna,
kaže v svoji drži se naduti.
Tuje gnezdo jo močno zamika,
bližje vzhodu, tam bi se kazala,
tam odrešenica bi postala,
v tamkajšnje zato se stanje vtika.
V tuje gnezdo rada pripeljala
vseh vrst ptic evropskih bi, na čelu
teh bila bi, vrana v tistem delu
bi sveta za glavno obveljala.
Ko bom več jih v svojo jaz zbrala,
v gnezdo tuje brž bom poletela,
vse priznanje sama tam požela,
takšne naokrog je gobezdala.
Se pognala je iz golobnjaka,
vse za mano, drugim pticam vpila,
a nobena vrani ni sledila,
saj vedo, da je navadna sraka.
