Ptičje slišalo se prhutanje
nad nedoločljivim je telesom,
ki se naglo vdalo je peresom,
vedel si pri priči, gre za klanje.
Spravili so nadenj s truščem ptiči
se kot v Hitchcockovem filmu znanem,
v slogu roparic so podivjanem
razmrcvarili ga brž, pri priči.
Kakšen smisel je vse to imelo,
saj ni gnala lakota jih, nuja,
ampak neka čudna sila tuja,
le od kod se je divjanje vzelo?
Običajno le na mrhovino
spravljajo golobi se in vrani,
zdaj pa so popolnoma zdivjani
naskočili lastno domovino.
Kaj počenjajo, so spraševali
se opazovalci, mar znoreli
ptiči so v celoti, saj imeli
vsega so dovolj, kaj so postali?
Nad telesom ptičji zarod rjove
in norost ta traja in kar traja,
razgrabiti vse, kar še obstaja,
slišati razločno je glasove.
Jata ponorelih, ki odira
telo, z lastnim kljunom umorjeno,
zdaj za nerazumno, vsako ceno
si glasove na truplu nabira.
