Je finale, vse se nam podira,
pri sosedih na vso moč gasijo,
da se žalostno ne zadušijo,
je pri drugih tudi polna mera.
Kvart je v dimu, kajti moč rušilna
je velika, mi pa smo edini,
ki ustavimo jo, če v večini
smo in bomo sila odrešilna.
A pri nas, kot da bi ne gorelo,
mulc samo še v divjem ritmu miga,
zraven travo ves čas si prižiga,
ga prižiganje je obnorelo.
Deda misli le na svoj finale,
a ker zanj dovolj poguma nima,
ga pomoč od zunaj zdaj zanima,
kakšne se mu bodo doze dale.
Ko pri nas gori in v hišo vdrli
tujci so, strahotno je postalo,
toda fuzbal prvi je, ostalo
nas ne briga, to bomo prezrli.
Prva stvar prvenstvo je svetovno,
ne evropsko, tisto je premalo,
kaj potem, če nič ne bo ostalo
nam od hiše, gre za stvar osnovno.
So za nas pomembni samo šusi,
kdo v finalu ne bo čisto scagal,
kdo več golov dal bo, kdo bo zmagal,
Ukrajinci ali naši, Rusi.