Ne čakaj na maj, ko je tukaj že junij,
prepozno si vrgel se, dragi, v čakanje,
razblinile tvoje povsem so se sanje,
kot mačka bi kupil si v žaklju v štacuni.
Takole začel je prijatelj zadevo,
ki dobro je hotel, povedal tako je,
kot res je, ne gre za zaljubljenost v dvoje,
odšla je, kar vedel je, zdavnaj v smer levo.
Si čakal jo sam na križišča sredini,
kot ti naročila je, luč ko zeleno,
zagledal boš, teci k njej, da bosta eno,
objeta prepevala skupaj v dvojini.
Si čakal, prijatelj, kot je naročila,
je rekla, da Vesna je, in si nasedel,
in ker si zelenec, si čisto se zmedel,
ko pot čez križišče te k njej je vodila.
Verjel si ji kajpak, da prava je Vesna,
zeleno še sadje ti zanjo bi sklatil,
za ceno črevesnih muk vsega pomlatil,
ker zdela se dobra je, vdana in resna.
Ne čakaj na maj, ti prijatelj nesreče,
imaš zdaj nesrečnež, kar sam si izvolil,
oditi na drugo stran si ji dovolil,
čez cesto ne moreš zavoljo rdeče.