Ura triindvajset je, nedelja,
ko smo našli ga, bil brez življenja
znakov je, ni videti trpljenja
in še manj sledov na njem veselja.
Bil negiben je, deveti junij
pa je datum, to ne pozabimo,
gre v zapisnik, da ne šlo bi mimo,
to je tretjo noč po prazni luni.
Mrtev štiri ure, je izdihnil
torej okrog sedme, a umiral
dlje je časa, s tal se ni pobiral,
rekli bi, da se je kar upihnil.
Ni identitete prepoznati
žal mogoče, toda mrtvec zgledal
Evropejec je, bi sam povedal,
kdo, od kod je, kam ga torej dati.
Zraven trava še nepokajena,
ni kadilo se, je ugasnila,
kakor roka, ki si jo je zvila,
in se zdi kot čeznjo položena.
Je na levi strani šprica tudi,
vendar ni ničesar sam si vbrizgal,
z ust razbrati je, kot da bi žvižgal,
tak prizor resnično te začudi.
Ta neznanec skratka ni omagal,
tam okoli sedme kar nenadno,
ampak je izpolnil željo zadnjo
mu nekdo, na drugi svet pomagal.
Evropejec brez identitete
sicer, a nam jasno je kristalno,
takšno smrt da storil je banalno
le Slovenec psihe prizadete.
