Zaskrbljeni šli so na plesišče,
ni bilo, kot tam je običajno,
videti ni nič bilo sijajno,
prostor majhen, oder kot volišče.
Te kabine so za garderobo,
so takoj plesalce podučili,
in nihče med plesom naj ne krili,
stiska se, ko hlinil bo zvestobo.
Se plesalo je le nekaj časa,
ker precej je pred zaključkom plesa
zmanjkalo v trenutku marsičesa,
vidno je nergala plesna klasa.
Zvijala se tam je leva noga
v bolečinah, bil izvinjen gleženj,
ritem vse bolj ljudski, prav nadležen,
kar edina ni bilo nadloga.
Zakadil se bobnar je docela,
sicer v medicinske zgolj namene,
a odnesli so ga naglo s scene,
nov šok je kitara doživela.
So izklapljali jo od življenja,
zmanjkalo kar nekajkrat je toka,
dala ni od sebe reva zvoka
razen nekaj tonov še trpljenja.
Preferenčni glas se je zadrl,
daj, igraj, mi plešemo na suho,
kot da bi imeli v grlu muho,
pa še ta se glas je sam zatrl.
Vse bolj prazno je bilo plesišče,
zdaj je ples ustavljen sploh v celoti,
kdor drugače misli, ta je v zmoti:
vsak tancáč pač najde to, kar išče.
