Rojen sem pod soncem, zvezdo srečno,
kralj sem, že ne vem več sam, kateri,
vsi so vdani meni, moji veri,
sem za to predestiniran večno.
To izustil je, ko prepustili
so mu prestol, ni še dolgo tega,
treba v zgodovino ni, natega
ko prišla je z njim v največji sili.
Sončni kralj na sončno energijo,
so hvalili ga, ime mu dali
kar po osvajalcu, Robert Mali,
tisti, ki zaznali so norijo.
In se sončil je potem brezplačno,
saj so vse mu drugi plačevali,
dražje kot sicer, da kralj je mali
vrečo si nasitil večno lačno.
Ni se brigal za vladarske posle,
naj skrbijo tisti, ki najeli
mene so in krono mi nadeli,
me poslali med te vladne osle.
Je živel od sonca, rad se kazal,
koliko je koža porjavela,
je dokazoval, da res debela
je kot usnje in jo pridno mazal.
Sončni kralj nadvse je biti fino,
ugotavljal je, hahljal se stalno,
poplesaval kakor nor, banalno
obravnaval svojo kraljevino.
Tisti iz režije le spoznali
slednjič so, da znova glavno vlogo
dali dvornemu so norcu, nogo
bi najraje mu na hitro dali.
Toda kaj ko kralja polomija
iz komedije napravi dramo,
upanje gojijo eno samo,
da bi njim ostala še režija.
