Odkar je na svetu, je že sanjal,
da je Bobby Fisher, zmagovalec,
pa prvak umetnosti drsalec,
ki se mu ves svet bo vdano klanjal.
Dolgo že na svetu je naš Bobby,
vse predolgo za te vrste sanje,
a izboljšalo se ni mu stanje,
je ostal kljub rasti mlečnozobi.
Zadnje čase spet se obudile
se mu sanje, da bi šel v finale,
v NBA da ligi vse ostale
bi ugnal kot nedorasle sile.
So mu rekli, zdaj si že odrasel,
Bobby, moral boš na konferenco,
on pa še kar sanjal je licenco,
v sanjah se po travi drsal, pasel.
Da bo mir, ne gre na prireditev
tisto konferenčno, sam je sklenil,
če bilo bi treba, še priklenil
bi se kam, za sklepa potrditev.
Šel je tja, kjer sanje uresniči
se lahko, dobil je končno sedež,
se počutil kakor mladi vedež,
kot golob usekanec med ptiči.
V svojem sklepu bil močno podpiran
je, naj se otroku tiste sanje
uresničijo, saj dal bi zanje
še državo, ubožec retardiran.
