Smo ponosni, zvesti smo sledilci,
slišati bilo je na paradi,
smo konservativni, čeprav mladi,
bi bilo pravilno, in netilci.
Ko zanetimo, potem kričimo,
da edini mi smo res gasilci,
trobimo kot trobijo rešilci,
češ rešujemo, za to živimo.
Toliko povedali v osebi
prvi so paradneži, kazali
svoj ponos, ki na napise dali
so si ga, da pričajo o sebi.
Je bila parada maškaradna
sredi junija, zato brez pusta,
razkričana slišal zgolj si usta,
videl, kaj nesreča je paradna.
Bi imeli jo vsak mesec, Luka
se širokoustil je in Simo
kakor krof okrogel šel je mimo,
z njima tista z vrečko, ki zgolj hupa.
To so maske, smo se podučili,
druga vsa pod njimi je resnica,
z vrečkami zakrita, odmev klica
solidarnostnega ven ji sili.
Da sprevod kričeč je to ponosa,
res bilo ni treba nas učiti,
saj bilo mogoče ni jim skriti,
gre za cvenk, parada so donosa.
