Spremljala je frfra navijača,
ki za vsako ceno jih v koš dati
hotel je na tekmi, as postati,
prikazati sebe – nabijača.
Bo tam čas za selfijev nešteto,
nabijač se je pred njo postavljal,
zmanjkalo bo baterije, vstavljal
novo bom, ozračje bo pregreto.
In sta šla, kjer v koše se zabija,
v divjega zahoda šla širjave,
kjer je le za navijače prave
prostor, kjer huronsko se navija.
V meni bodo končno prepoznali,
da sem nabijač in zmagovalec,
dvignil je kazalec in še palec,
da bi brž na piedestal ga dali.
Mimo pravi šampion priteče,
mali za njim vpije: tri sekunde,
prosim te, bom plačal vsaj tri runde,
če pokažeš, kam se v koše meče.
Šampion resnično je pokazal,
je zabil kot žogo sivo glavo
malega kričača za zabavo,
kot bi frocu eno, dve primazal.
Froc bil je užaljen kakor sraka,
ki spred kljuna se ji plen ukrade,
bil je kot golobček brez estrade,
selfi dvojni je posnel bedaka.
Parček viden je na njem edino,
ki žal koš zamenjal je za kripo,
kot bi mavrični cmokal se s cipo,
in preplačal nekajkrat vstopnino.
